Proces žalovanja po samomoru ima svoje značilnosti in posebnosti, ki se razlikujejo od žalovanja po drugih izgubah.
Edina podobnost z drugimi oblikami žalovanja se pa kaže v tem, da žalovanje po samomoru poteka v štirih fazah:
* faza šoka ali otopelosti oz. zanikanje
* faza agresije, občutka krivde in besa
* faza žalosti
* faza sprejemanja.
Šok in zanikanje pri smrti bližnjega sta na začetku zelo prisotna. V tej fazi se človek želi prepričati, da situacija ni resnična in da se bo oseba vrnila. Ker ni tako, je največkrat prisotna apatičnost, saj se oseba izgube še ne zaveda dobro.
Faza agresije, občutka krivde in besa: ta faza je pri nekaterih bolj, pri nekaterih manj izrazita. Povod za jezo in bes je predvsem, da je osebi nerazumljivo, zakaj ji je bila ljubljena oseba *odvzeta*. Zaradi neizrečenih besed osebi, ki je umrla, se lahko pojavi tudi močan občutek krivde.
Faza žalosti: v tej fazi se začne posameznik šele dobro zavedati izgube in na plano privre žalost, ki jo spremljajo jok, pomanjkanje apetita, prekomerno spanje, izguba energije in koncentracije... Ker ali če smo prepričani, da je žalost negativno čustvo, jo želimo velikokrat skriti, saj želimo pokazati, da smo močna oseba, vendar to lahko vodi v dodatne duševne probleme.
Faza sprejemanja: v tej fazi si človek dovoli iti svojo pot naprej brez osebe, ki je ni več. Hkrati pa sprejema dejstvo, da se oseba ne bo nikoli več vrnila. To pa nikakor ne pomeni, da je pozabljena.
Pri samomoru pa ima žalovanje določene posebnosti. Lahko je dolgotrajnejše in težje. Tisti, ki ostanejo, so pogosto:
* v šoku, postanejo otopeli, doživljajo močne občutke zapuščenosti
* soočajo se z občutki krivde (še toliko bolj, ker se sprašujejo o vzroku), jeze, strahu, nemoči, izgube spoštovanja
* so jezni in iščejo krivca ali vzrok, zakaj se je to zgodilo prav njim, soočajo se z zelo napornimi občutki krivde za (so)odgovornost za samomor
* ne morejo se otresti vprašanj in očitkov zakaj tega niso opazili in razmišljajo, kaj bi bilo, če bi bili bolj pozorni
* samomor je povezan tudi z občutkom sramu zaradi družinske sramote, strahu pred nevrednostjo in zaznamovanostjo.
Žalovanje je oteženo tudi zaradi v bistvu nasilne in nenaravne smrti v smislu, da se je umrli sam odločil za ta korak in je zavračal pomoč. Ti občutki se še poglobijo, če se o tem ne govori, če se svojci umrlega celo odločijo, da bo to družinska skrivnost in si za javnost raje izmislijo kakšen drug vzrok smrti. Zaradi načina odhoda se v žalujočih lahko sčasoma vzbudi močna jeza, ki so lahko obrne navznoter kot občutki krivde ali pa navzven v obliki jeze na umrlega ali strokovne služb.
Vse to poznam tudi sama. In ker vse to poznam in imam tudi strokovno izobrazbo, me lahko kontaktirate in vam bom v varnem in zaupljivem okolju pomagala, da boste lahko v vašem tempu odžalovali.
Zgornja fotografija je akvarel moje pokojne mame Marte Bizjak.♥