♡ Ko vam je težko, ni treba, da ste sami ♡

Nudim vam sočutno podporo, svetovanje in terapijo v varnem in zaupnem prostoru,
kjer lahko v svojem tempu raziščete stiske, odnose in sebe.

Specializirana sem za žalovanje po vseh vrstah izgub (tudi za žalovanje po samomoru), OKM, različne izgube in druge stiske. Se soočate z žalovanjem po smrti bližnje osebe? Morda celo s samomorom bližnje osebe? Ste v stiski zaradi OKM, različnih izgub ali zaradi drugih težav? Ni treba, da ste sami. Stopite v kontakt z mano, vašo sočutno terapevtko.

Ta tema niti slučajno ni prijetna, ampak je treba o tej temi tudi pisati in govoriti. Govoriti na glas. To problematiko poznamo tisti, ki smo se s tem že kdaj soočali zaradi bližnje osebe, tisti, ki so o tem kdaj že razmišljali in tudi strokovne osebe, ki se s tem velikokrat srečujemo in skušamo suicidalnost preprečevati. 

 

Več o tej temi si lahko preberete na mojem blogu, ki ima naslov Žalovanje po samomoru mame: moja osebna izkušnja in pot naprej in se nahaja TUKAJ.

Ko mene več ne bo, je bila zelo priljubljena mamina pesem, ki jo je večkrat poslušala. Kot bi vedela...

Vzroki za dejanje samomora

 

Mogoče je dobro, da se spregovori tudi o možnih vzrokih za suicidalno dejanje. Spodaj bom dodala povezavo do prispevka v Delu. Prispevek je sicer že malo starejšega datuma, ampak meni osebno je ravno ta razlaga poleg strokovne razlage dr. Mojce Zvezdane Dernovšek in par drugih strokovnjakov pomagala, da sem lažje razumela mamino dejanje. Zdravnik Alex Lickerman pozna šest glavnih razlogov. Nahajajo se na spodnji povezavi:

 

http://www.delo.si/druzba/zdravje/sest-razlogov-za-samomor.html.

 

Na podlagi druge točke je odšla Natašina in moja mama. Ni bila shizofrena, imela je bipolarno motnjo in v hudih fazah je bila tudi psihotična. Pri njej je bilo zelo rizično in je bila potrebna hospitalizacija, ko je padla v tako fazo. Hospitalizacije si ni želela ne ona in ne mi, ki smo jo imeli radi in zato smo poskušali vse možne variante. Predvsem na način, da je bila hospitalizirana res samo v zelo hudem obdobju. Na žalost v času njenega dokončnega dejanja nisem zaznala depresivnih in ali suicidalnih teženj. Sem pa zaznala začetek psihoze. Ni pa se mi zdelo tako zelo alarmantno, da ne bi počakala še en dan, ker je bil vikend...

 

Marsikateri samomor bi lahko preprečili - vsaj tiste, ki nastanejo zaradi trenutnih stisk, ki so zadnje čase vse pogostejše. Žalostno, res žalostno... Zavedati pa se vseeno moramo, da vseh pa na žalost ne moremo rešiti. Še posebej je to problematično pri osebah, ki imajo hude psihične motnje. Mogoče mi je ravno to dejstvo pomagalo, da sem šla lažje čez izgubo. In sicer, zavedanje, da je bilo to mamino dejanje posledica zelo hude bolezni in takrat ona ni bila ona. Ni se tega zavedala oz. je svet takrat dojemala drugače kot bi ga sicer... Drugače je bila mama velik optimist in strašna borka. Če ne bi bila posredi bolezen, se ona nikoli ne bi odločila za tako dejanje…

Dejavniki tveganja za samomor

Nekateri dejavniki tveganja za samomor so:

 

* predhodnji poskus samomora

* duševne in vedenjske motnje (najpogosteje depresija, sledijo še odvisnost od alkohola, shizofrenija, motnje hranjenja) 

* brezposelnost

* socialne okoliščine (neporočeni, ločeni, ovdoveli, sami in socialno izolirani)                                 

* telesno stanje oz. telesna

* samomori v sorodstvu in okolici

* moški spol

* starejše osebe

* nižji socialnoekonomski status

* osebe, ki so bolj agresivne in impulzivne...

Več pa si preberite na enem od mojih blogov. Blog ima naslov Dejavniki tveganja za samomor ter zgodba moje mame in mene. 

Če se samomor kljub vsemu zgodi

Ja, veliko lahko naredimo bližnji. Lahko prepoznamo znake, lahko pravočasno ukrepamo. Rada pa bi napisala še nekaj za tiste, ki jim ni uspelo prepoznati znakov, ki jim ni uspelo preprečiti dejanja. Nihče ni kriv. Jaz sem kar nekajkrat divje vozila od Ljubljane do Predmeje - tudi sredi noči, ker me je bilo strah, da bo z mami kaj narobe, ker sem začutila, da drugače govori. Pa ni bilo. Ampak dejanje je pa izvedla ravno takrat, ko sploh nisem pričakovala. Zato brez obsojanja prosim, če se vam zgodi, da dejanja ne morete preprečiti. Prav je, da odžalujemo in gremo čez vse faze. Če ne zmoremo sami, je dobro, da si poiščemo strokovno pomoč, kjer nas strokovna oseba strokovno in z veliko empatije in sočutja pelje čez vse faze žalovanja.

Spodaj se nahaja anonimizirano mnenje ene moje klientke, ki je bila v procesu psihoterapije pri meni zaradi žalovanja po samomoru sina. Sicer je to mnenje že objavljeno tudi na prvi strani med vsemi objavljenimi mnenji nekaterih mojih klientk. Ker pa se mi zdi pomembno, da je to mnenje tudi tukaj, ga še enkrat poobjavljam.

Sama sem partnerka, mama in tudi že babica. Enega od mojih otrok pa sem pred par leti žal izgubila zaradi samomora.

 

Bilo je grozno. Soočala sem se tudi z občutki krivde.

 

S partnerjem sva najprej začela obiskovati terapijo skupaj. Neko olajšanje je sicer bilo, jaz pa žal nisem začutila tistega, kar sem takrat rabila.

 

Zaradi tega sem se odločila, da bom sama odšla še na individualno terapijo k Janji. Že na prvi uri sem začutila, da bi lahko hodila k njej. Bila je sočutna in nič vsiljiva. Vedno mi je pomagala s pravimi besedami. Najbolj pa mi je pomagalo tudi to, da ni skrivala, da ima tudi sama izkušnjo s samomorom njene mame.

 

Všeč pa mi je bilo tudi to, ker nikoli ni nič obljubljala. Rekla mi je namreč, da so to procesi, ki se lahko zelo razlikujejo med sabo in da mi ne more napovedati kdaj bo bolje. Včasih sem jokala. Včasih sva bili tiho in je bila samo ob meni.

 

Vedno pa sem čutila, da ji je mar in da ve kako se počutim. Dala mi je tudi telefonsko številko in mi rekla, da če bo kdaj res hudo, da ji lahko pošljem sms in da se mi bo javila, ko bo lahko. Tega nisem izkoriščala. Sem ji pa parkrat, ko je bilo res hudo, pisala. In ja, odgovorila mi je. Saj takrat sem rabila samo en stavek in nič drugega.

 

Če se soočate z izgubo ali samomorom svojca, je Janja zagotovo terapevtka, ki vam bo znala pomagati.

 

Tjaša, 60 let (podatki so anonimizirani)

Morda bi vas zanimali vsi moji blogi. Vsi moji blogi se nahajajo TUKAJ. Na spodnjih povezavah pa se nahajajo trije blogi s področja samomora.

 

Žalovanje po samomoru mame: moja osebna izkušnja in pot naprej.

Dejavniki tveganja za samomor ter zgodba moje mame in mene.

Proces žalovanja po samomoru: značilnosti in posebnosti žalovanja.

Moje sodelovanje v medijih, kjer sem spregovorila o samomoru

Sama sem se odločila, da bom zaradi ozaveščanja veliko pisala in govorila o problematiki samomora. Eno obdobje sem na svoji FB strani ogromno pisala o tej problematiki. Vse moje objave so bile javne.

 

* V februarju 2012 pa sem nastopila v oddaji Turbulenca in spregovorila o moji izkušnji s samomorom mame. Oddajo si lahko pogledate TUKAJ.

* V novembru 2025 pa je bil objavljen odličen članek v Naši ženi. Tudi tam je delček moje zgodbe. Odlična Vesna Tripković Sancin je napisala prispevek z naslovom Pogovarjajmo se o samomorih. Na mojem FB profilu sem naredila objavo na to temo. Če si hočete ogledati to objavo, kliknite TUKAJ.

* V aprilu 2026 je bil objavljen prispevek na portalu Slo24.si. Amadeja Kangler je napisala prispevek z naslovom Na stičišču obsesivno-kompulzivne in bipolarne motnje: Iskrena izpoved Janje Bizjak o ljubezni, slovesu in preživetju. Prispevek prepleta dve osebni zgodbi, dve diagnozi ter izkušnjo ljubezni, izgube in žalovanja po samomoru. V njem je predstavljena tudi moja osebna izkušnja povezanosti, slovesa in procesa žalovanja.

Prispevek si lahko preberete TUKAJ.

Če ste v stiski ali razmišljate o tem, da bi si škodovali, niste sami. Obrnite se na nekoga, ki mu zaupate, ali si poiščite strokovno pomoč. Tukaj je par predlogov: