Dejavniki tveganja za samomor niso le seznam v strokovni literaturi – včasih so to zgodbe ljudi, ki jih imamo radi, in tudi deli nas samih.
Na vrhu tega zapisa je risba moje mame – orel in vrabček. Poimenovala jo je Dvojnost. Tako je doživljala svojo bipolarno motnjo: kot preplet dveh skrajnosti, dveh občutij, dveh svetov.
Danes to risbo vidim tudi skozi prizmo dejavnikov tveganja – kot tih opomnik, kako kompleksna in krhka je lahko notranja izkušnja človeka.
Nekateri dejavniki tveganja za samomor so:
* predhodnji poskus samomora
* duševne in vedenjske motnje (najpogosteje depresija, sledijo še odvisnost od alkohola, shizofrenija, motnje hranjenja)
* brezposelnost
* socialne okoliščine (neporočeni, ločeni, ovdoveli, sami in socialno izolirani)
* telesno stanje oz. telesna bolezen
* samomori v sorodstvu in okolici
* moški spol
* starejše osebe
* nižji socialnoekonomski status
* osebe, ki so bolj agresivne in impulzivne...
Predhodnji poskus samomora
Ko se srečujemo s to tematiko, se nam vedno postavlja vprašanje ZAKAJ in kateri so dejavniki tveganja. Dr. Vita Poštuvan pravi, da je najpomembnejši napovedovalec samomora predhodnji poskus samomora.
Pokojni dr. Slavko Ziherl in dr. Peter Pregelj v članku Samomorilnost v Sloveniji navajata, da so v raziskavi v skupini ljudi, ki so storili samomor med letoma 1970 in 1996, dokazali, da je predhodni poskus samomora najzanesljivejši napovedni dejavnik. Podatke njihove študije nakazujejo, da je tveganje za samomor pri tistih, ki so že poskušali samomor, 800-krat večje kot pri tistih, ki samomora niso poskušali.
Duševne in vedenjske motnje
Pri dejavnikih tveganja precej visoko kotirajo duševne bolezni in vedenjske motnje, kjer je najpogostejša depresija. V zahodnem svetu je med 50 in 90 odstotki ljudi, ki so naredili samomor, imelo duševno bolezen ali motnjo. Depresija je tista enovita psihiatrična diagnoza, ki je neposredno povezana s samomorilnostjo. Že samomorilne misli so eno diagnostičnih meril za depresijo. V zadnjih letih povsod po svetu narašča število depresivnih ljudi, torej tudi v Sloveniji. Torej depresija ni samo med najpomembnejšimi dejavniki tveganja, ampak je tudi eden najpomembnejših vzrokov za sam.
Sledijo odvisnost od alkohola ter shizofrenija, kjer so najbolj ogroženi tisti, ki se jim motnja ponavlja, ki so v svojem družbenem okolju osamljeni in ki so imeli ali pa imajo pridruženo depresivno motnjo (pa so ob tem še mladi moški).
Velika samomorilna ogroženost se pojavlja tudi pri tistih, ki trpijo za kakšno motnjo hranjenja. Pri teh je samomorilnost povezana z njihovo impulzivnostjo in depresivnostjo.
Komorbidnost med temi duševnimi motnjami (kot npr. odvisnost od alkohola in depresija, ali pa shizofrenija in depresija) na splošno pomeni še močnejši napovedni dejavnik za samomor.
Brezposelnost
Brezposelnost je zagotovo eden od pomembnih dejavnikov tveganja za samomorilnost. Zaposlitev ima v človekovem življenju pomembno vlogo, saj nam zagotavlja finančno varnost, omogoča nam zadovoljevanje psiholoških potreb, omogoča nam osebno rast in še marsikaj drugega.
Brezposelnost sem izpostavila tudi zato, ker sama poznam stisko, ko si brez denarja in ko kljub različnim poskusom reševanja situacije, do rešitev ne pride. V takih primerih je zelo pomembno, da imaš podporo bližnjih, da ne obupaš in iščeš rešitve naprej.
Z brezposelnostjo ne izgubiš samo finančne varnosti. Oseba, ki se ji to zgodi, lahko tako situacijo doživlja kot sporočilo o lastnem neuspehu in nekompetentnosti. Tukaj pa se pojavijo občutki sramu ter negativne misli in čustva. To zelo dobro poznam. Če ne bi imela ustrezne podpore, bi se težko izvlekla iz tega vrtinca misli in občutkov.
Povečano tveganje za samomorilno vedenje je povezano z daljšim obdobjem brezposelnosti. Tudi to poznam iz lastne izkušnje - obdobje daljše brezposelnosti. Prav tako je za povišano tveganje pri brezposelnih pomembna tudi predhodna ranljivost - npr. duševna bolezen ali duševna motnja, ki vodita v brezposelnost (ali jo ohranjata). To se je zgodilo tudi meni, in sicer brezposelnost zaradi OKM motnje. Študije s tega področja sicer ne dajejo nekih enoznačnih rezultatov; kar pomeni, da je povezanost brezposelnosti s samomorilnim vedenjem kompleksna.
Vir: Z delom povezani dejavniki tveganja za samomorilno vedenje, varovalni dejavniki in možnosti preventivnega dejanja ~ Tina Podlogar; Slovenski center za raziskovanje samomora, Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem -
http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2015/podlogar.pdf.
Socialne okoliščine
Dejavnik tveganja je večji tudi pri osebah, ki živijo same, so ločene, ovdovele, nimajo otrok. To navaja tudi dr. Andrej Žmitek v članku Samomorilnost - klinični vidik. Posebej veliko tveganje se pojavlja pri tistih ljudeh, ki postopoma izgubljajo socialne povezave. Pomemben dejavnik tveganja je razdrta primarna družina pred starostjo 15 let. Ogrožene so tudi osebe, zapletene v kriminalna dejanja, zaporniki, begunci, nezaposleni, ljudje po hudem finančnem zlomu.
Telesno stanje ali telesna bolezen
Dr. Andrej Žmitek navaja, da je telesna bolezen prisotna pri 25 do 75% samomorilcev, pogosteje pri starejših osebah. Ogrožujoče so predvsem resne bolezni, ki vodijo v invalidnost ali so povezane z izrazitimi bolečinami ali neugodjem (na primer nekatere vrste raka). Samomorilna ogroženost pa ni nujno povezana z objektivno resnostjo bolezni. Odločujoči dejavnik je bolnikovo doživljanje resnosti bolezenskega stanja, njegova lastna razlaga o naravi in možnih posledicah bolezni.
Samomori v sorodstvu in okolici
Dr. Andrej Žmitek navaja, da je oseba, ki ima v sorodstvu primere samomora, bolj ogrožena. Novejše raziskave na dvojčkih in posvojencih kažejo, da bi utegnila biti nagnjenost k samomoru tudi delno pogojena. Nedvomno pa je zelo pomemben učinek vedenjskega vzorca, saj je opisan kot *nalezljiv* vpliv samomorov v manjših socialnih skupnostih (majhna naselja, domovi oskrbovancev), kjer je vpliv dednosti izključen. Znani so tudi učinki imitacije, ko se je v določenem obdobju zaradi identifikacije z glavnim junakom literarnega dela ali televizijske nadaljevanke povečalo število samomorov v ustrezni starostni skupini in z enako samomorilno metodo.
Pomembni dejavniki so še moški spol, starejše osebe, nižji socialnoekonomski status, osebe, ki so bolj agresivne in impulzivne. V tem primeru gre za agresijo obrnjena proti sebi.
Drugi dejavniki
Dr. Slavko Ziherl in dr. Peter Pregelj se dotakneta tudi časovne razporeditve samomora v Sloveniji. Največ samomorov se namreč zgodi spomladi. To naj bi bilo povezano tako s fiziološkimi dejavniki (pomanjkanje svetlobe konec zime in v zgodnji pomladi) kot tudi s sociološkimi dejavniki. Spomladi se tisti, ki niso osamljeni, začnejo intenzivneje družiti.
Sedaj bi pa na podlagi vseh teh dejavnikov napisala še izkušnje glede moje mame in mene.
Primer moje mame
Mama je imela diagnozo bipolarna motnja in je bila po suicidalnem poskusu na zdravljenju v PK Ljubljana, kjer so ji poleg medikamentoznega zdravljenja ponudili tudi zdravljenje s slikanjem. V tistem obdobju je nastala tudi zgornja, ki jo je mama naslovila *Človeška dvojnost*. Ta dvojnost se lahko nanaša na različne aspekte življenja. Ona je imela v mislih bipolarno motnjo in njena dva obraza...
Pri moji mami sta bila najbolj v ospredju dva dejavnika tveganja: predhodnji poskus samomora in prisotnost bipolarne motnje. V zadnji fazi pa je bila tudi psihotična. Prej je imela bipolarno motnjo v remisiji in ni imela nikakršnih simptomov in težav. Seveda pa je k poslabšanju oz. k relapsu pripomoglo verjetno tudi dejstvo, da je v zadnjih letih skrbela za dementno mamo. To je za enega človeka absolutno preveč stresno... Tako da bi k dvema odločilnima dejavnikoma tveganja zagotovo prištela tudi socialne okoliščine.
Moj primer
Moj primer opisujem zato, ker bi zaradi hude stiske in več dejavnikov tudi sama lahko postala del žalostne statistike. Pa vendar nisem.
Dalj časa sem bila v težki finančni situaciji (ne klasična brezposelnost, ampak občutek, da ne zmorem pokriti vseh stroškov). To obdobje je bilo povezano tudi z neprepoznano OKM in posledično neustreznim zdravljenjem.
Občasno sem pomislila, da bi bilo lažje, če se ne bi več zbudila. Samomora nisem načrtovala, sem pa kdaj začutila željo, da me ne bi bilo več.
Da kljub vsemu nisem postala ena od številk iz raziskav, je po vsej verjetnosti povezano z več stvarmi: z mojo notranjo željo po življenju, z upanjem, da se lahko pozdravim, in predvsem z močno podporo ljudi okoli mene. Najprej mame (dokler je bila še živa), sestre Nataše z družino, najboljše prijateljice Tanje ter še nekaj drugih bližnjih oseb. Poleg čustvene opore sem v nekem trenutku potrebovala tudi finančno pomoč – in na srečo sem jo dobila.
Dr. Vita Poštuvan v enem izmed intervjujev poudarja, da sta pomembna zaščitna dejavnika pri samomorilnosti čustvena stabilnost in pozitiven odnos do življenja. V tistem obdobju sama nisem bila čustveno stabilna. Sem pa imela nekaj drugega – močno podporo in pozitivno naravnanost, ki sem se je naučila v primarni družini (tudi širši, kamor sta spadala stara mama in pradedek).
Ta pozitivna naravnanost mi je kasneje pomagala tudi na drugih področjih. Opazila sem jo na primer v terapevtski skupini za OKM, kjer sem zaradi nje lažje vztrajala in napredovala kot nekateri drugi udeleženci, ki takšne notranje opore žal niso imeli.
Dejavniki tveganja za samomor niso usoda – so opozorila, ki jih lahko prepoznamo, razumemo in nanje tudi odgovorimo.
Zgodba moje mame in moja lastna izkušnja kažeta, kako hitro se lahko človek znajde v stiski, pa tudi to, kako pomembni so odnosi, podpora in upanje.
Če ste se v katerem delu tega zapisa prepoznali, naj to ne bo razlog za strah, ampak povabilo, da o tem spregovorite. Ni treba, da skozi težke trenutke hodite sami.
Včasih je dovolj že to, da ostanemo. In včasih je prav to največ.
Zgornja fotografija je risba moje pokojne mame Marte Bizjak.♥
Če ste v stiski ali razmišljate o tem, da bi si škodovali, niste sami. Obrnite se na nekoga, ki mu zaupate, ali si poiščite strokovno pomoč. Tukaj je par predlogov:
- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123 (brezplačno, 24 ur/dan, vsak dan).
- Klic v duševni stiski: (01) 520 99 00 (vsako noč med 19. in 7. uro zjutraj).
- TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (brezplačno, vsak dan med 12. in 20. uro).
* V februarju 2012 pa sem nastopila v oddaji Turbulenca in spregovorila o moji izkušnji s samomorom mame. Oddajo si lahko pogledate TUKAJ.
* V novembru 2025 pa je bil objavljen odličen članek v Naši ženi. Tudi tam je delček moje zgodbe. Odlična Vesna Tripković Sancin je napisala prispevek z naslovom Pogovarjajmo se o samomorih. Na mojem FB profilu sem naredila objavo na to temo. Če si hočete ogledati to objavo, klikniteTUKAJ.
Če želite bolje razumeti dejavnike tveganja za samomor, si lahko več preberete tudi v drugih mojih zapisihna blogu. Dva s podobno vsebino se nahajata na spodnjih povezavah.
Žalovanje po samomoru mame: moja osebna izkušnja in pot naprej.
Proces žalovanja po samomoru: značilnosti in posebnosti žalovanja.