Žalovanje po samomoru mame: moja osebna izkušnja in pot naprej

Žalovanje po samomoru: posebnosti procesa

Samomor bližnje osebe... Ta tema niti slučajno ni prijetna, ampak je treba o tej temi tudi pisati in govoriti. Govoriti na glas. To problematiko poznamo tisti, ki smo se s tem že kdaj soočali zaradi bližnje osebe, tisti, ki so o tem kdaj že razmišljali in tudi strokovne osebe, ki se s tem velikokrat srečujemo in skušamo suicidalnost preprečevati. 

Moja mama je suicidalno dejanje izvedla 5. decembra 2010. Imela je bipolarno motnjo in takrat se je soočala s psihotično epizodo. Sama sem ji eno dejanje v preteklosti preprečila, zadnjega in zanjo usodnega žal nisem mogla, ker nisem zaznala suicidalnih teženj...

Veliko pišem o Čarobnosti življenja, o Čudežih in Ljubezni. Ja, vse to je res. Ampak treba si je priznati, da obstajajo tudi bolezni, stiske... In takrat je treba takim ljudem pomagati. Ni dovolj, da rečeš, da si je človek sam kriv in naj dela na sebi. Niti slučajno! Moja mami je veliko delala na sebi. Pa kaj?! Ko je resno zbolela, so vse teorije padle v vodo. Poudarjam, da je potrebno delati na sebi, se duhovno razvijati in rasti, ampak hkrati se zavedati tudi druge plati življenja. Tega nikakor ne smemo zanikati.

Veliko pomenijo toplina, posluh, objem, slišati človeka, mu pomagati iti čez težke čase... Ne smemo pa pozabiti tistih primerov, ki pa nujno potrebujejo tudi strokovno pomoč. 

Ja, o tem pišem zato, ker sem bila priča parim primerom, ko je bila strokovna pomoč nujna, pa so osebe zaradi nasveta nekaterih oseb želele resno bolezen premagati zgolj s pozitivnim razmišljanjem ali raznimi tehnikami. Pa ni šlo... Pri nekaterih je bilo še pravočasno urgirano, pri nekaterih pa je bilo tako, da se je stanje tako zelo poslabšalo, da so morali zopet v bolnišnico.

Ne, ne kritiziram samega pozitivnega načina razmišljanja in različnih tehnik. Vse to je zelo dobrodošlo in vsak si najde svojo Pot. Sama veliko delam na sebi - kombiniram veliko stvari, ampak ne zanikam pa tega, da je včasih določene tehnike kombinirati z uradno medicino in pravo strokovno pomočjo.

Moja mama je bila prav posebna oseba. Bila je večna optimistka ter velika borka. To se mi zdi zelo pomembno napisati, ker nekateri, ki ne poznajo te problematike, mislijo, da samomor delajo šibke osebe. Ko je bila brez simptomov, je bila čisto drugačna oseba kot takrat, ko je bila globoko v bolezni. Za bipolarno motnjo je zbolela v času študija (enkrat okoli leta 1967), ampak takrat ni bila prepoznana kot bipolarna motnja. Takrat so mislili, da ima depresijo. Ko se ji je izboljšalo, je potem ostala zdrava kar precej let. Ponovno je zbolela, ko sva bili s sestro v četrtem razredu osnovne šole leta 1980. Takrat je bila hospitalizirana na PK Ljubljana.Takrat je tudi dobila pravo diagnozo in odlično psihiatrinjo, ki ji je pomagala, da se je precej hitro pozdravila. Od leta 1980 pa do leta 2006 ni imela nobenih simptomov in je bila v remisiji.

V tem obdobju je živela čisto običajno in normalno življenje. Bila je zaposlena. V službi je bila kar uspešna. V privatnem življenju se je ločila od mojega očeta. Je pa kljub vsemu živela polno življenje. Še največ težav je imela z mano, ko sem ponovno zbolela za OKM. Ampak ona ni bila takega mnenja. Tako sem to obdobje doživljala sama.

Leta 2000 pa se je zgodila prelomnica. Moja stara mama in njena mama je postajala vse bolj dementna in mama se je odločila, da se preseli k njej na Predmejo nad Ajdovščino. Skrb za njeno dementno mamo je postalo prenaporno in trajalo je dolgih deset let. V vmesnem obdobju je ponovno zbolela za bipolarno motnjo. Okoli leta 2006 se ji je stanje poslabšalo. V tem obdobju pa do leta 2007 je imela več poskusov samomora. Enega sem ji preprečila. Za ostale pa mi je povedala, da ji niso uspeli ali pa si je premislila. Po tistem, ko sem ji samomor preprečila, je morala obvezno zopet v PK Ljubljana. Tam je ostala približno tri mesece. V tem obdobju si je opomogla in zopet normalno zaživela.

Žal pa se ji je po enem letu stanje zopet poslabšalo. V tem obdobju sem poskusila vse, da bi ostala doma in ji ne bi bilo potrebno iti v bolnico. To obdobje je bilo za obe zelo naporno. Ko ni več šlo, je žal morala v bolnico. Na žalost pa to okrevanje ni potekalo tako uspešno kot prejšnje leto. Trajalo je precej dolgo in tudi po odpustu iz bolnišnice niti slučajno ni bila več tako OK kot je bila prej. Zaradi izredno močnih zdravil tudi voziti ni več mogla. Njeno življenje se je precej spremenilo. Še vedno pa je vztrajala, da bo skrbela za svojo mamo. Ni je želela dati v dom. O tem sva imeli večkrat debate, kaj bi bilo najbolje za vse vpletene. Mama se je zavedala, da če bo staro mamo dala v dom, stara mama ne bo več imela take svobode kot jo je imela, ker je zanjo skrbela mama. Vsi ti pogovori so se vedno vrteli v krogih in na žalost pametne rešitve ni bilo na vidiku.

5. decembra 2010 je mama zapustila te dimenzije. Žal takrat nisem zaznala suicidalnih teženj.

Ko se je vse to zgodilo, je bil precejšen ŠOK. Nato stiska, ker takrat tudi sama še nisem bila čisto OK. Sestra Nataša mi je kasneje povedala, da je večkrat pomislila, da bom tudi jaz šla za mamo... Da ne bom zmogla iti naprej, ker tudi sama še nisem bila zdrava in samostojna. Ves čas je samo čakala, da ji bodo sporočili, da tudi mene več ni. Ali sem kdaj pomislila na to? Če sem odkrita, sem pomislila. Ja, sem pomislila, ker nisem vedela od česa bom živela in kako se bom dokončno pozdravila. Več o moji zgodbi in vse podrobnosti o tem, kako sem potem prišla do prave strokovne pomoči pa si lahko preberete TUKAJ.

Če sem sedaj čisto odkrita, ko pogledam za nazaj, lahko napišem samo to, da sem imela srečo, da me je podpiralo nekaj oseb: sestra Nataša z družino ter botra Francka. Brez njih ne vem kako bi.

Dejstvo je, da je žalovanje po izgubi osebe težko. Velikokrat pa je žalovanje po izgubi osebe, ki naredi samomor, še težje zaradi vsega preizpraševanja, nenadnosti, krutosti dejanja in še marsičesa drugega. Če se s tako izgubo sooča zdrava oseba, je hudo. Če pa se s tako izgubo sooča oseba, ki tudi sama komaj drži glavo nad gladino zaradi svoje bolezni in posledično finančne nestabilnosti, je pa še toliko težje. Zaradi vseh teh okoliščin sem sedaj, ko je vse to za mano, lahko samo ponosna nase, da nisem klonila in sem zdržala vse to. Še sem tukaj in vesela sem, da sem vzdržala. Brez pomoči Nataše in botre Francke mi pa zagotovo ne bi uspelo.♥

In še za konec...

Kljub njeni diagnozi je živela precej kvalitetno življenje. Samo njena zadnja štiri leta so bila huda. Drugače pa je bila skoraj celo njeno življenje brez simptomatike. Vesela sem zanjo, ker je kljub vsemu živela tako kot je živela. V zadnjih štirih letih sem imela možnost videti, ko sem hodila k njej na obisk na zaprti oddelek v Ljubljano, kakšne so lahko zgodbe drugih pacientov. Nekatere so resnično zelo žalostne...

Na zgornji fotografiji je ustvarjanje mame Marte Bizjak.♥

* V februarju 2012 pa sem nastopila v oddaji Turbulenca in spregovorila o moji izkušnji s samomorom mame. Oddajo si lahko pogledate TUKAJ.

* V novembru 2025 pa je bil objavljen odličen članek v Naši ženi. Tudi tam je delček moje zgodbe. Odlična Vesna Tripković Sancin je napisala prispevek z naslovom Pogovarjajmo se o samomorih. Na mojem FB profilu sem naredila objavo na to temo. Če si hočete ogledati to objavo, kliknite TUKAJ.

Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč