Moje obdobje soočanja s simptomatiko OKM (obsesivno kompulzivne motnje) ni bilo lahko. Prežeto je bilo z veliko spraševanja in žalosti ter neštetih poskusov pozdraviti se... Bila sem prijetnega videza, ampak neskončno nesrečna zaradi spopadanja s simptomatiko, ki mi je v enem obdobju vzela vse, čisto vse... Začelo pa se je že v zgodnjem otroštvu. Na zunaj se ni videlo kakšne hude stiske sem doživljala takrat zaradi neprepoznane bolezni. Zgledala sem kot običajna majhna punčka. Pa ni bilo tako.
Jaz sem prvič zbolela že kot enoleten otrok. Nihče ni vedel kaj mi je. Najhuje je bilo ob vstopu v šolo. Potem so težave izvenele za deset let. Takrat simptomatika ni bila prisotna; razen emetofobije - strahu pred bruhanjem, ki pa me ni tako oviral, ker sem se pač umaknila, če je kdo bruhal. Jaz pa skoraj nisem bruhala. Nisem tako zbolevala kot drugi otroci, ki so velikokrat imeli trebušne viroze. Moje bruhanje je bilo večinoma povezano z mojo motnjo - takrat v predšolskem obdobju in tudi potem kasneje. Ampak to je bilo bolj tisto bruhanje žolča in ne hrane...
V letu 1987 sem ponovno zbolela. Bilo je sredi poletja in tik pred vstopom v četrti letnik srednje šole. Nihče ni vedel kaj mi je. Takrat se o teh motnjah ni vedelo praktično nič... Mama je začela iskati v alternativi, ampak ni šlo. Zdravnica, kjer sem iskala pomoč, je pa rekla, da sem živčna... In to je bilo to. Počasi sem se začela izogibati vsemu. In kar sem delala, sem delala z muko...
Skratka - bilo je zelo hudo...
Vmes mi je razpadla zveza, poklicno se nisem mogla izkazati tako kot sem si jaz želela, nisem doštudirala v obsegu mojih zmožnosti. No, naredila sem višjo stopnjo - vsekakor premalo za moje takratne sposobnosti. Potem je še mama ponovno zbolela. Po 24. letih remisije je njena bipolarna motnja zopet izbruhnila... Prišlo je do preprečevanja samomora pri mami, dve hospitalizaciji in na koncu izvedeno suicidalno dejanje.
Takrat, ko sem izgubila še mamo, sem vedela, da tako ne bo šlo več naprej. Da so moji napredki enostavno premajhni. Dobila sem odlično psihoterapevtko - Lauro Iro Tratnik, ki mi je takrat v hudi stiski sama ponudila pomoč. Spoznali sva se na forumu društva DAM. Končno sem dobila tudi pravo psihiatrinjo - dr. Mojco Zvezdano Dernovšek. V približno letu in pol sem postala spet taka kot pred izbruhom bolezni. Jaz osebno imam OKM, ki je delno dedna (mama je imela bipolarno motnjo), delno posledica par stresnih dogodkov. Zelo veliko sem delala na sebi. Ker je bila pa moja motnja dolgo let neprepoznana, sem jaz za normalno funkcioniranje potrebovala tudi zdravila. Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek mi je pojasnila, da sem žal zbolela v napačnem času. Na sebi sem namreč delala ogromno, efekti pa so bili žal premajhni... Če bi jaz v tistem obdobju dobila ustrezno pomoč, bi verjetno uspela tako kot sem skoraj četrt stoletja kasneje. Ampak v tistem mojem obdobju spopadanja s simptomatiko ni bilo nikakršne psihoterapije, o OKM-ju pa so vedeli zelo malo oz. praktično nič. Še sedaj veliko psihiatrov in psihoterapevtov ne prepozna OKM-ja...
Jaz vsekakor vse vzpodbujam, da najprej poskusijo brez medikamentoznega zdravljenja. Če pa ne gre, pač ne gre. Vsak posameznik ima svojo zgodbo in najbolje je, da s strokovnjakom ugotovita, kaj je za njega najbolj primerno. Jaz sem na psihoterapijo hodila že približno pol leta, ko sem začela z zdravili. Pa bi verjetno začela že prej, ampak sem morala kar dolgo čakati na izbrano psihiatrinjo.
Pri meni so se misli, da bom bruhala v javnosti, pojavljale kot vsiljene misli, ki so značilne za OKM. Kar naprej mi je bilo slabo, šlo mi je na bruhanje. Dejavnosti, ki sem jih prej rada delala, nisem mogla več opravljati. Nisem prenesla niti dotikov meni dragih oseb, ki sem jih prej oboževala... Ko sem šla na morje, je bilo čisto isto s*anje. Prav tako na smučanju in meni zelo ljubih aktivnostih. Potem sem se začela izogibati še hrani, ker mi je bilo konstantno slabo.
Zato so nekateri mislili, ko sem jim pojasnila, kaj se z mano dogaja, da gre za anoreksijo. Pa ni šlo. Jaz sem prej normalno jedla, ob izbruhu motnje pa nisem mogla več jesti čez dan in ob prisotnosti drugih oseb. Jedla sem lahko samo še, ko sem bila doma. To je bilo včasih šele pozno zvečer. Sem pa imela to srečo, da nisem pretirano shujšala, ker sem zvečer kar veliko pojedla in jedla sem tudi kalorično hrano. To pa ne gre skupaj z anoreksijo...
Kasneje pa nisem več mogla jesti tudi pred drugimi ljudmi - tudi, če sem bila doma. Če sem pa jedla, je bilo pa še huje. Jaz sem v času te moje motnje tudi bruhala ali pa sem imela zelo hudo diarejo. Bala sem se, da se mi bo to zgodilo kje v javnosti... Na začetku sem se mučila in vztrajala ter poskušala normalno živeti naprej. Hodila sem prav povsod z vrečko v torbici (če bi bruhala), se včasih davila (saj nisem imela kaj bruhati) v kakšnem kotu - na stranišču diskoteke ali ko sem čakala na avtobus zunaj na zelenici...
Potem sem imela obdobje, ko sem se izpostavljala in se pri tem tako izmučila, da nisem bila za nikamor... Ko je to izpostavljanje zame postalo prenaporno, nikamor več nisem hodila, doma pa jokala, ker sem si želela iti. Če pa sem šla, je bila pa itak polomija. Začela sem opuščati srečanja, morje, smučanj. Razpadla mi je zveza.♥ Kar je čisto razumljivo. Na srečo sem na silo z veliko muko doštudirala iz ekonomije (zaradi simptomatike in ne zato, ker ne bi bila sposobna) in odprla s.p. računovodstvo. V bistvu je bilo to bolj zato, da mi je tekla delovna doba.
Vmes pa sem poskusila praktično vse kar se je poskusiti dalo. Na žalost rešitve zame ni bilo. V zdravstvu si nisem več upala iskati, ker sem se bala hospitalizacije. Moja mama je bila namreč, ko sva bili z mojo sestro Natašo v četrtem razredu osnovne šole, hospitalizirana na zaprtem oddelku psihiatrije zaradi bipolarne motnje. To je pri meni pustilo precejšnje posledice. Sicer je bila to zelo kratka hospitalizacija in mama je zelo hitro spet ozdravela in ni imela nobenih posledic. Jaz pa sem jih imela - bilo me je strah hospitalizacije...
Zato je mama začela iskati rešitve v alternativi. In sicer tako, da je sama začela hoditi na razne tečaje in postala Reiki in Karuna Mojstrica in še marsikaj drugega. Kar je bilo zelo učinkovito - za vse ostalo, za psihične motnje žal ne. Najbolj mi je pomagalo poslušati CD Shirlie Roden - Zdravljenje z glasom. Tako sem potem počasi začela spet hoditi ven. Pred tem pa se vsi moji poskusi žal niso obnesli. Pa sem jih delala kar vztrajno, da ne bo pomote.
Ko sem kasneje prebirala forum društva DAM, sem opazila, da se tukaj precej razlikujem od ostalih. Velika večina jih je pisala, da jih je strah kam iti. Ko pa so naredili ta korak, je bilo vse OK. Pri meni ni bilo tako. Ko sem delala korake, je bilo ravno tako tudi, ko sem bila tam. Ali pa še slabše, ker misli gredo s tabo... Tudi na srečanjih društva DAM so se drugi počutili varno. Jaz ne. Meni je bilo grozno - zaradi simptomatike. Sedaj je to drugače.
Potem pa se je zgodila prelomnica. Stara mama je zbolela za demenco in tako je šla mama živet k njej. Po približno šestih letih je zbolela še mama - pri njej je zopet izbruhnila bipolarna motnja. Prej približno 24 let ni imela popolnoma nobene simptomatike in živela je čisto običajno življenje. Takrat so sledili poskusi samomora. Enega sem ji preprečila. Sledilo je zdravljenje na psihiatriji, skrb za dementno staro mamo skupaj z Natašo... Z Natašo sva si takrat zelo pomagali. V tem obdobju sem bila jaz že precej boljša - niti slučajno pa ne zdrava.
Dostikrat sem mamo prosila, da če res misli še kdaj poskušati s suicidalnostjo, naj vsaj toliko počaka, da se jaz spravim v red. Res sem se skoraj pozdravila, ampak še zmeraj je bilo pa to premalo za normalno funkcioniranje.
5. decembra 2010 je mama zapustila te dimenzije in takrat me je zagrabila panika. Grozna panika. Poklicala sem Lauro Iro Tratnik z društva DAM in dobila sem strokovno pomoč - njeno in pomoč dr. Mojce Dernovšek. Nataša (sestra) mi je zelo stala ob strani. Ob meni so bili tudi še nekateri, ki so mi zelo pomagali.
21. februarja 2013 pa je preko društva DAM pričela delovati tudi skupina, ki je bila namenjena izključno osebam z OKM. To je bila terapevtska skupina pod vodstvom izkušene terapevtke Urške Battelino, ki se ukvarja s psihoanalizo. Res sem hvaležna vsem iz društva DAM in dr. Mojci Zvezdani Dernovšek za ustanovitev terapevtske skupine tudi za OKM. Pohvale gredo tudi za takrat našo odlično psihoterapevtko Urško Battelino.
Priznam, da sem na skupino odšla z rahlimi dvomi. Mislila sem namreč, da bom na skupini popolnoma sama. Na srečo se moj scenarij ni realiziral, saj nas je bilo prvič kar veliko. Kasneje nas je bilo članov manj. Je bila pa to odlična skupina, kjer se je intenzivno delalo približno pet let. Preko društva DAM sem hodila tudi na različna izobraževanja, ki so bila vsem cenovno dostopna. Ta izobraževanja in predavanja so bila izredno kvalitetna in so meni zelo pomagala.
V vmesnem obdobju, ko sem bila še veliko na forumu društva DAM, sem veliko svetovala osebam v stiski. Takrat seveda čisto laično in na podlagi mojih izkušenj. Sem pa imela tudi svojo temo, ki se nahaja TUKAJ.
Začela sem slikati, se družiti, hoditi na morje in smučanje - skratka od takrat spet ŽIVIM. Od leta 2018 pa se mi je odprlo tudi novo poglavje v življenju, saj sem začela s študijem TA in z delom s klienti.