Z OKM (obsesivno kompulzivno motnjo) sem se srečala že zelo zgodaj. Ko sem dopolnila dobro leto, je mama morala v porodnišnico, da bi rodila mojo sestro Natašo. Ker pa se je vse skupaj nekaj zakompliciralo, je morala odditi že en mesec prej in tako sva bili en mesec popolnoma ločeni, ker smo živeli na vasi in ni bilo ne dobrih povezav ne možnosti, da bi se videli. Oz. so svojci presodili, da bi situacijo še poslabšalo, če bi jo vmes videla in bi se morali zopet poslavljati. Doživela sem namreč grozen šok in jokala sem in stiskala njeno sliko k sebi. Ves ta čas je zame skrbela stara mama, ki je bila zelo ljubeča in skrbna, ampak jaz nisem razumela, da moje mame ni več.
Prijateljica s foruma DAM, ki je tudi doživela separacijo v prvem letu starosti, me je opozorila, da je v dveh knjigah prebrala, da se prav v tem rosnem obdobju odvija faza, ko se otrok prične zavedati, da je nekako ločen od matere oziroma jo doživlja kot zunanji del sebe - svojih meja pa še vedno nima dobro razvitih. In prav v tem kritičnem obdobju sva midve doživeli to ločitev. V drugi izmed knjig je bil stavek, ki je mojo prijateljico in kasneje tudi mene kar pretresel...
Šlo je nekako takole: če je mati v tej dobi predolgo odsotna, otrok doživlja grozo pred lastnim izničenjem, razblinjenjem (ker mater doživlja kot zunanji del sebe, sedaj pa tega nenadoma ni). In otroček nima spomina, nima izkušnje, nima logičnega razmišljanja, s katerim bi se lahko potolažil in vedel, da se bo mamica vrnila.
Po besedah mame in stare mame se je meni zgodilo najbrž ravno to. Baje, da sem grozno jokala in stiskala mamino slikico k sebi. In stare mame sem se držala kot *klop*, ker sem se bala, da bom še njo izgubila. Stara mama me je mogla jemati prav povsod s sabo - tudi na njivo...
Takrat smo živeli pri stari mami, oče pa je živel v Ljubljani, ker je imel tam službo.
In potem so se začeli grozni strahovi. Ko sem že lahko govorila, sem jim povedala samo to, da ljudje črno gledajo. To je bil moj edini odgovor. In bala sem se vseh: mladih, starih, otrok, žensk, moških. Ni bilo nobenega vzorca po katerem bi lahko koga izločili. Baje, da je prišel en majhen fantek do mene, ker sem mu bila simpatična in se je hotel igrati z mano. Jaz pa v jok in nisem se mogla pomiriti.:(
Tako je bilo vse do prvega razreda osnovne šole. Ampak to se ni dogajalo tako zelo pogosto, ker smo pač živeli na vasi bolj na samem in baje, da se nisem bala tistih oseb, ki sem jih že poznala in bila vajena njihovih energij. V mali šoli in kasneje v prvem razredu pa so nastopile hude komplikacije z bruhanjem. Sledil je odhod k zdravniku in na Sveto Goro. Jaz sem bila takrat verna. Sedaj verjamem precej drugače kot takrat. Je pa takrat simptomatika dobesedno čudežno izginila za deset let.
Druga separacija se je pa zgodila leta 1987, ko je moj takratni fant šel v vojsko. Po približno par mesecih sem zopet zbolela. Lahko, da je ta separacija spet sprožila izbruh simptomatike.
Tega preprosto ne vem... Ampak zaradi vseh mojih terapij in zaradi mojega izobraževanja lahko sedaj skoraj zagotovo mislim, da je bil to sprožilec za ponoven izbruh OKM pri meni.